Vpliv intenzivnega kmetijstva na populacijo velikega srakoperja (Lanius excubitor) na ljubljanskem barju

Avtor:

Matija Mlakar Medved, 4. a

Mentorica:

Sonja Artač

Ključne besede:

veliki srakoper, Ljubljansko barje, intenzivno kmetijstvo, kulturna krajina, habitatna struktura, teritorij, lovna podlaga, lovna struktura, travnik, njiva, mejica, plen

Povzetek:

Vse večja donosnost svetovnega kmetijstva ima svojo ceno, saj intenzivno kmetovanje vse bolj agresivno posega v prostor. Prav razkorak med moderno idejo o trajnostnem razvoju in neodgovornim obremenjevanjem okolja je bil tisti, ki me je motiviral, da sem se na Ljubljanskem barju pred štirimi leti tudi sam lotil raziskovanja vpliva intenzivnega kmetijstva na velikega srakoperja (Lanius excubitor), ki je zaradi visoke umeščenosti v prehranjevalni verigi izvrsten pokazatelj stanja v ekosistemu.

Dokazal sem, da je vrsta teritorialna in nagnjena k vračanju na območje prezimovanja. Poleg tega je gostota populacije nadpovprečno velika, kar najverjetneje pomeni, da je habitatna struktura na Barju izredno ugodna in jo je potrebno ohraniti. Z opazovanjem razporejanja populacije sem dokazal, da so za srakoperje bistvena travniška in zaraščajoča območja, intenzivnih in predvsem njivskih površin pa so se srakoperji izogibali. Do enakih ugotovitev sem prišel tudi z analizo habitatne strukture teritorijev in lovnih podlag.

Srakoperjevo afiniteto do travniških površin z elementi mozaične krajine sem potrdil z analizo prehrane – srakoper se prehranjuje skoraj izključno s travniškimi vrstami, pri čemer največji masni delež predstavljajo poljska voluharica, bramor in poljski muren. Popisal sem še nekatere druge travniške gnezdilke, ki imajo sicer nekoliko drugačne habitatne zahteve, a prav tako izbirajo območja z bolj ekstenzivno izrabo.

Zaključil sem, da predstavlja intenzifikacija kmetijstva veliko grožnjo za obstoječo populacijo velikega srakoperja, saj mu z uničevanjem travniških in zaraščajočih površin odvzema tako vir hrane kot elemente, ki jih za dostopanje do hrane potrebuje. Težava je v združevanju kmetijskih zemljišč v enovita intenzivna območja, izginjanju travniških površin na račun njiv in opuščanju ekstenzivno upravljanih površin, ki se postopoma zaraščajo. Vse našteto predstavlja grožnjo tudi za populacije mnogih drugih vrst kulturne krajine, ki so na takšne spremembe še bistveno bolj občutljive in so tudi globalno gledano bolj ogrožene.

Zaskrbljujoče stanje bi bilo mogoče omiliti s temeljitim razmislekom o podeljevanju kmetijskih subvencij in z drobnimi prilagoditvami obstoječih načinov kmetovanja, s katerimi bi soglašali vsi deležniki.