Onesnaževanje vodnega okolja z estrogeni

Avtorici:

Eva L. Žnidarišič, Maša Mušič, 2.d

Mentorica:

Alenka Mozer

Somentorica:

Andreja Žgajnar Gotvajn

Ključne besede:

estrogeni, estradiol, 17 α-etinilestradiol, hormonski motilci, biorazgradljivost

Povzetek:

Raziskovalne naloge sva se lotili z namenom, da ugotoviva, kako estrogeni vplivajo na okolje in če se jih da odstraniti s čiščenjem v biolološki čistilni napravi. Po začetnem pregledu literature sva ugotovili, da je to področje še dokaj neraziskano, kljub temu, da je tema izredno aktualna. Zbrali sva razne statistične podatke, članke in knjige na to temo in jih preučili, da sva dobili teoretično osnovo za raziskovanje.

Pri svojem delu sva se osredotočili na dva estrogena, naraven estradiol (E2) in sintetičen 17 α-etinilestradiol (EE2) Za oba hormona sva izvedli strupenostni test in ugotovili, da E2 deluje strupeno na izbrane bakterije že pri nizkih koncentracijah, medtem ko EE2 ne.

Na osnovi dobljenih rezultatov strupenosti sva testirali biorazgradljivost obeh estrogenov z dvema različnima postopkoma. Pri prvem postopku sva hormona poskušali razgraditi z visoko koncentracijo aktivnega blata iz laboratorijske biološke čistilne naprave. Kljub temu, da sva koncentracije raztopin prilagodili strupenosti, so rezultati pokazali, da niti E2, niti EE2 v takšnih pogojih nista biološko razgradljiva. Zato sva poskusili hormona razgraditi še z drugim postopkom, v katerem sva uporabili precej nižje koncentracije obeh estrogenov, hkrati pa sva uporabili pogoje, ki bolj ustrezajo tistim v površinskih vodah, saj sva za cepivo uporabili nizko koncentracijo komunalnih odpadnih voda. Rezultati so spet pokazali, da estrogena E2 in EE2 nista biorazgradljiva.

Na podlagi najinih raziskav sva prišli do zaključka, da se izbrana estrogena z uporabljenimi mikroorganizmi v vodnem okolju ne razgrajujeta. Ugotovili sva tudi, da se oba hormona bioakumulirata in tako predstavljata resen problem za okolje.